Lectovo srce Radovljice

In sva šla … Na navidezno klasičen izlet na Gorenjsko, najina glavna in edina točka je bil Bled. Do izleta pa, glede na to, da sva oba Bled prečesala že večkrat po dolgem in počez, sploh ne bi prišlo, če ne bi dvorec Pristava v zadnjih mesecih gostil razstave grafičnih del Salvadorja Dalíja.

Ko sva se vračala, sva za spremembo izbrala lokalno cesto. Želela sem si namreč spet videti tisto staro srednjeveško mestno jedro, ki me očaralo pred tremi leti. In sva postala v Radovljici, »Linhartovem mestu«, ki pa je veliko več kot samo to. Hotela sem si samo še enkrat obnoviti svoje lepe slike v spominu. A nisem si mogla kaj, da ne bi pokukala v eno izmed starih hiš, v katero me je zvabila izložba z lectovimi srci. Gospo za pultom sem vprašala, če lahko malo pokukam okrog in gospa me je toplo povabila naprej in mi izrekla dobrodošlico.

Tako sem se znašla tam … v objemu rdečih medenih src in skozi vrata na trg pomignila tudi Tadeju, naj se mi pridruži.

Zakonca Andrejaš sta pred približno dvema desetletjema prevzela Radovljiško gostilno Lectar, katere zgodovina sega v leto 1822. Vseskozi si prizadevata za ohranjanje značilnih slovenskih jedi v svoji gostilni, ki se je pred približno enim letom razširila v penzion. In to v petsto let stari hiši.

Gostilna ne nosi zastonj takega imena. Pred tremi leti sta namreč zakonca Andrejaš od Vere in Georga Peischla Škrajnarja iz Ljutomera, po tem, ko sta se sama prenehala ukvarjati z obrtjo, njuno delavnico prenesla v Radovljico, hkrati pa sta jima izročila tudi recepte in vse skrivnosti obrti. In tako je v hiši, v kateri je bila že v preteklosti lectarska delavnica, medičarstvo in svečarstvo, obrt znova zaživela, poleg nje pa tudi muzej, v katerem so tudi nama prikazali star postopek izdelave medenih spominkov (to naj bi bila njihova primarna vloga, čeprav so tudi primerni za užitje). Poleg src se da videti in tudi kupiti še marsikaj: harmoniko, simbole sreče, lahko pa vam obliko izdelajo po vaši želji.

Po ogledu muzeja sva se odločila, da svoj želodec utišava kar v isti hiši. Sedla sva v prijeten, miren, starinsko opremljen ambient, ki se kar zliva s starim mestnim jedrom, staro hišo in zaposlenimi ljudmi, ki pričarajo pristno ozračje tudi s svojimi oblekami po vzoru preteklih dni. Da pa sva se tudi midva zlila z vsem naštetim, sva si, kot se spodobi, naročila kmečko pojedino; gostilna je po tradicionalnih jedeh tudi znana. In ker je seveda to hrana, ki je protipmenka sodobnemu fast foodu, naju je prijazen gostilničar povabil, da si, medtem ko čakava na hrano, z njim ogledava še ostale prostore gostilne, ki za svojo navidezno majhnostjo skriva novo sobo in še eno in še eno. In vsaka od njih je lepša, še bolj pristna … Ko sva poskusila vse od krvavic, pečenic, zelja, repe, štrukljev, krompirja, pečenke, sva mislila, da bova zadovoljna odšla proti domu.

A naju je gospa, ki me je na začetku povabila v muzej, povabila, da si ogledava še njihov penzion, njihove sobe, ki so jih uredili pred enim letom. Spogledala sva se in sprejela tudi to povabilo. Tudi sobe so naju očarale. Vsaka nosi svoje ime po trških mojstrih, ki so nekoč delovali v Radovljici (lectar, fotograf, nogavičar) in vsaka zase je nekaj posebnega in ima nekoliko drugačen izgled. Tudi v sobah so poskušali pričarati pridih starih dni, kolikor pač to dopušča današnji način življenja in seveda trg, ki se mu potrebno nekoliko tudi prilagoditi, če hočeš preživeti.

Vsekakor vredno zavoja z avtoceste!

Koristni povezavi:

http://www.lectar.com/

http://www.radovljica.si/podrocje.aspx